Sem bitje Luči

Sem bitje luči Sara Manjalli

Sedim. Na stolu v dnevni sobi, s sproščenimi rokami na kolenih in dlanmi, obrnjenimi navzgor. Tako pokažem resnost sebi in Njemu, božanski moči, da sem pripravljena na sprejemanje in dajanje. Tukaj sem, da si izmenjava Blagoslove v obe smeri. Zaprtih oči poglabljam svoj pogled vase in hkrati zavestno upočasnjujem svoj dih. Vse to mi daje
občutek, da sem tu in zdaj, v prostoru in času, pa čeprav sta oba pojma relativna. Zavedam se sebe in hkrati tudi, da me brez Njega tukaj ne bi bilo. Stvarnik vsega mogočnega in Kreator vsega nastalega mi je podaril to priložnost, da lahko izkusim, doživim in občutim popolnost Življenja. Hvaležnost začne polniti vse moje celice, milost in ponižnost pa dajati občutek, da
sem le majhno bitje sredi Vesolja, a hkrati tako pomemben del celote te skupnosti. Popotovanje po moji notranji cesti Življenja se nadaljuje. Vidim se, kako napredujem, včasih padem, a zatem zopet vstanem in nadaljujem. Spremlja me sonce, drugič dež. Poti so strme, blatne, polne kamenja in drugih izzivov, a z vsem, kar sem, in z nahrbtnikom, ki sem si ga nekoč dala na rame, hodim, se borim in grem naprej. V vsej samoti vem, da nisem sama. Tolikokrat mi je pokazal in dokazal, da, čeprav so že zdavnaj vsi odšli, je tu in vedno bo – On. On, ki mi vedno varuje hrbet, me vodi, podpira in verjame vame, da lahko premagam vse, kar mi pride naproti. Daje mi veter v krila, daje mi moč in vero ter zavedanje, da lahko osvojim vse, tudi samo sebe. Pomaga mi v temi prižgati svetlobo iz njo hoditi naprej po poti čez griče in doline. Tam posije sonce, oživijo sončnice, nariše se nasmeh na obraz in vse se zdi lahkotno. Z razbremenjenim korakom se zdi, da poljubljam stezo, z rokami tipam zrak, z očmi božam cvetočo naravo in srce mi poje. Vriskam ter tu in tam poskočim. V trenutku pa se zavem sebe in svojega telesa. Še vedno sem tam, na stolu, kjer moje telo pravkar preplavljajo občutki zmage, uspeha, veselja, dobrega počutja, miru, ljubezni, svetlobe, harmonije, hvaležnosti in občutenje, da sem eno z Njim. Ker to sem. On je v meni in jaz sem podaljšek Njega. On je Luč, zato sem tudi jaz Luč. On je Ljubezen, zato sem Ljubezen tudi jaz. On verjame vame, zato tudi jaz verjamem vase, Vanj in v najino skupno vero in moč. Roki se mi sami od sebe skleneta in prekrižata v molitveni položaj, pred srce. Občutim celost in povezanost same seboj, mene z Njim  in mene s celim svetom. Za konec skozi mene steče še tiha molitev kot zahvala in kot prošnja, da mi še naprej v mnogoterih oblikah pokaže in sporoča, da je z menoj. Jaz pa bom še naprej opravljala svoj del – se obračala k Njemu, povečevala svoje zavedanje in vero ter pogumno nadaljevala svojo pot izkušanja Življenja kot bitje Luči. Ker to sem. Ker to si tudi ti. Ker to smo mi vsi. Najprej sami zase in nato še za ves preostali Svet.

Blagoslov, Sara